|
Untitled Document
Janja Batič
Gospod in gospa z rdečo sedem
Ona je bila resna in zadržana. On je bil prikupno zmeden. In bila je pomlad. Dnevi so bili ravno prav dolgi, sonce je bilo ravno prav toplo in zgleda, da so bile vse zvezde na pravih mestih. In sta postala par. Tak zelo mlad par. In sta bila gluha in slepa za ves svet. Bilo je tako, kot bi se že od nekdaj poznala. In bila je lepa pravljica.
»Boš vedno moj?«
»Bom.«
»A midva bova za vedno skupaj, a ne?«
»Bova.«
»Kako lepo dišiš danes.«
Minevala so leta. In odrasla sta. Služba, avto, krediti in vse, kar spada zraven. Tako zelo pričakovano, tako nič posebnega. In tako nič pravljično, a vendar tako zelo prav. In potem se je začelo.
»Rekla je, da morajo to operirat.«
»Saj ne bo nič hudega.«
»Ne, saj res ni nič takega.«
Vseeno je bila prestrašena. Ležala je na operacijski mizi. Nad njo so bleščale velike okrogle luči. In tik preden je zaspala, so ji oči napolnile solze.
»Gospa, saj ne bo nič hudega.«
»Dobro jutro.«
»Je že za vami. Vse smo izrezali.«
In bila sta tako srečna. Saj res ni bilo nič hudega. Nič strašnega. Nič usodnega. Pa vseeno je bil to začetek nekaj povsem drugega. Polna pričakovanja sta poskusila. Minil je prvi mesec, drugi in tretji. Malo jo je skrbelo, a je vedela, da večini uspe v enem letu. Redkim že prvi mesec. A bolj kot so minevali meseci, bolj strah jo je bilo.
»Spet ni nič.«
»Res?«
»Ja, saj sem rekla, da spet ni nič.«
In imela je tak čuden občutek, da je nekaj narobe. Dobila je napotnico. In poklicala, da ju naroči.
»Partner naj bo tukaj ob sedmih. Rezultati bodo ob desetih, takrat imata razgovor z zdravnikom.«
In sta čakala na junij. Meseci čakanja na pregled so se vlekli in vlekli. Dočakala sta dan. Ko sta prvič sedela v čakalnici, sta prestrašeno gledala zaskrbljene obraze okoli sebe in pritajeno poslušala tuje pogovore, ki jih nista razumela.
»Gospod in gospa z rdečo sedem.«
»Pridi, greva, to je najina številka.«
»Ne ne, samo gospod naj vstopi. Gospa, počakajte zunaj.«
»Gospa z redečo sedem, sedaj pa lahko vstopite.«
Miza. Zdravnik v belem plašču, brez majice. Nenavadno. Sedla je poleg moža in gledala, kako se zdravniku zapleta zlata verižica s poročnim prstanom v dlake na prsih.
»Gospod, ali se strinjate, da o vaših rezultatih govorim pred gospo?«
»Ja, seveda.«
»Ja, ni dobro, res ni dobro.«
»Bomo čez tri mesece ponovili, ampak pri takšnih rezultatih vam ostane samo še postopek.«
Bila sta brez besed. Tega nista pričakovala. Zunaj je bil lep sončen dan. Peljala sta se domov ne vedoč, da sta takrat za vedno postala gospod in gospa z rdečo sedem. Karkoli bosta počela, kamorkoli bosta šla, bo to del njunega življenja.
»Boš vedno moj?«
»Bom.«
»A midva bova za vedno skupaj, a ne?«
»Bova.«
»Kako lepo dišiš danes.«
Nazadnje posodobljeno sreda, julij 23 2008 04:45 ; 48,151 Zadetkov 
|
