Pri moškem hipogonadizmu se pogostokrat srečujemo z motnjami spermatogeneze v obliki oligo- oziroma azoospermije. Moško plodnost pogojuje število spermijev v ejakulatu, njihova gibljivost in morfologija. Od leta 1991 je v postopku zunajtelesne oploditve možen tudi neposredni vnos enega spermija v citoplazmo jajčne celice (ICSI), kar omogoča uspešno oploditev pri raznih oblikah moškega hipogonadizma.

Hipogonadizem je lahko hiper-, hipo- ali normogonadotropni.

Hipergonadotropni hipogonadizem (primarna okvara testisov) nastane zaradi kromosomskih ali genskih napak, kriptorhizma, anorhije, infekcije ali toksičnih snovi. Moške zarodne celice so posebej občutljive na negativni vpliv kemo- in radioterapije.

Hipogonadotropni hipogonadizem (primarna okvara hipotalamusa ali hipofize) je posledica pomanjkljivega izločanja hipofiznih gonadotropinov: luteotropnega hormona (LH) in folikle stimulirajočega hormona (FSH). To je redka motnja, ki je vzrok za 0,5 do 1 % neplodnosti pri moškem. Prizadene enega od 10 000 moških in se izraža kot pomanjkljiva spermatogeneza in steroidogeneza. Klinični znaki so različni, odvisni pa so od tega, ali gre za prirojeno ali pridobljeno motnjo, od časovnega obdobja, v katerem hipogonadizem nastane, in/ali je popoln ali delni, izoliran ali povezan z drugimi napakami v okviru panhipopituitarizma. Sindrom Kallmann-de Morsier je najpogostejša prirojena motnja. Pridobljene oblike nastanejo zaradi malformacije in poškodbe hipofize, infekcije, hipotalamičnih in hipofiznih tumorjev.

Normogonadotropni hipogonadizem (motnja spermatogeneze z normalno vrednostjo FSH) srečujemo pri raznih endokrinih motnjah. Hipertiroza povzroča ginekomastijo, upadanje spolne dejavnosti in motnje spermatogeneze. Pri Cushingovem sindromu je hipogonadizem posledica zvečanega kortizola v plazmi. Pri akromegaliji je bolnik impotenten, azoospermik in ima zmanjšan libido. Hiperprolaktinemija lahko povzroča hipogonadizem, impotenco in neplodnost.

Moški hipogonadizem lahko zdravimo s hormoni ali s postopkom ICSI. Pri hipergonadotropnem hipogonadizmu z biopsijo testisa določimo možnost delne spermatogeneze v obliki hipospermatogeneze. V takšnih primerih lahko opravimo postopek ICSI. Pri moških z delecijami kromosoma Y je stopnja oploditve jajčne celice visoka. Manj uspešen je postopek ICSI pri nekaterih oblikah sindroma Klinefelter in nekaterih drugih kromosomskih mutacijah.

Pri hipogonadotropnem hipogonadizmu je indicirano nadomestno hormonsko zdravljenje z dodajanjem humanega menopavznega gonadotropina (HMG) in horionskega gonadotropina (HCG). Uveljavljeni so različni protokoli zdravljenja, uporabljajo pa se relativno visoki odmerki gonadotropinov prek daljšega obdobja. Odgovor na zdravljenje je obratno povezan z območjem prizadetosti hipotalamo-hipofizne osi. Na dokončni rezultat lahko vpliva več dejavnikov, med drugim stanje po kriptorhizmu, začetni volumen testisa in dejstvo, ali gre za prirojeno ali pridobljeno okvaro. Na splošno imajo pridobljene oblike boljšo prognozo. Pri hipogonadotropnem hipogonadizmu so gonadotropini učinkovita terapija brez stranskih učinkov. S spodbujanjem spermatogeneze lahko dosežemo oploditev in nosečnost v kratkem času, saj metoda ICSI omogoča uspešno izvedbo postopka zunajtelesne oploditve z majhnim številom semenčic.

Pri normogonadotropnem hipogonadizmu zdravljenje temelji na korekciji endokrinoloških motenj. Uporaba inhibitorjev prolaktina izboljša spermatogenezo pri moških s hiperprolaktinemijo.

Poleg gonadotropinov se za zdravljenje moškega hipogonadizma uporabljajo še: sproščevalni hormon gonadotropinov (GnRH) in analogi, rastni hormon (GH), androgeni, antiestrogeni in inhibitorji aromataze. Glavna indikacija za uporabo GnRH v zagonih je hipogonadotropni hipogonadizem. GnRH se uporablja še pri normo- ali hipergonadotropnih bolnikih z oligozoospermijo. Čeprav je fiziološki pomen GH v moškem reproduktivnem sistemu še nepojasnjen, je odkritje, da neplodnim moškim ta hormon primanjkuje, privedlo do zdravljenja z GH pri oligozoospermikih, vendar z nepopolnim ali celo ničnim rezultatom.

Danes je obravnava moškega hipogonadizma bolj agresivna (biopsija testisa in postopek ICSI). Glede na vrsto motnje so perspektive glede plodnosti različne, a na splošno uspešnejše kot v preteklosti. Pri moških s hipogonadotropnim hipogonadizmom bomo v bodoče potrebovali nove diagnostične metode, s katerimi bomo lahko ugotovili, kdaj je postopek ICSI izvedljiv.